Sredin spis: Moj bodoči

Prebudilo me je butanje morskih valov. V hiši je dišalo po toplem kakavu in omamnem vonju moškega prfuma. Iztegnila sem roko in se obrnila. Ni ga bilo več ob meni. »TRESK!« Sekundo zatem so se odprla vrata spalnice in skozi je pokukala njegova skuštrana griva čokoladne barve: »Ali sem te zbudil, draga? Oprosti mi.« In že ga ni bilo več. Na usta se mi je prikradel nasmešek. Kako je pozoren.

Nerada sem vstala iz mehke postelje, a vseeno me je močno vleklo v kuhinju k svojemu golobčku. »Res imam srečo. Takšnega ne najdeš na vsakem koraku,« sem si zabrundala in stekla v kuhinjo v njegovi majčki. Na mizi je čakala skodelica, iz katere se je še kadilo. »Mmmm, vroč kakav.« A že ob prvem požirku sem opazila, da njega ni bilo nikjer. Bil je le listek. Pisalo je:»Čakam te na terasi.« Čeprav je bil kakav božanski, sem pustila skodelico na pol prazno in odhitela po stopnicah navzgor.

Čakal me je. Vetrič je lahno pihljal, ravno toliko, da je mršil njegove lase. Sonči žarki so nežno božali moško telo. Smehljal se mi je. V rokah je držal skledo narezanega ananasa. Že drugič ta dan, da me je razveselil z meni ljubo rečjo. Zagrizla sem v sočen ananas. »Oh, kako te ljubim,« sem izdavila z polnimi usti ananasa. On pa se je samo smejal. »Pridi, greva,« je rekel in me prijel za roko. Skleda ananasa je ostala na pol prazna.

Jaz v hlačkah in njegovi majčki, on v kratkih hlačah in zgoraj brez. Z roko v roki sva bosih nog stopala po mehki mivki. Morje je bilo mirno in toplo. »Pridi, odvrziva obleke in skočiva v vodo,« sem predlagala, a me je zavrnil:»Ne, pridi z menoj naprej,«. S tem je samo še povečal mojo radovednost. Vem, kako rad ima morje in sedaj se je odrekel kopanju. Nekaj mora imeti za bregom.

Odšla sva do gozd, kamor sem si rada hodila sproščati misli ob risanju. Sredi jase je stalo stojalo s papirjem ter svinčniki. »Kaj je to, dragi?«, sem ga vprašala, a mi ni odgovoril. Postavil se je pred stojalo in dejal:»Nariši me.« Presenečeno sem ga pogledala, saj sem ga že velikokrat prosila, če ga lahko narišem, a me je vedno zavrnil. S nasmeškom sem se postavila pred papir in začela.

Kar kurja polt me je oblivala, ko sem risala njegove poteze obraza, njegove mehke lase,njegovo telo. V sebi sem se topila od sreče. »Danes pa mora biti poseben dan, kaj?« sem ga očitajoče pogledala. »A misliš,« me je dreznil nazaj. Naenkrat se je zagnal proti meni, me objel ter začel zgečkati. »Ne, ne, nisem te še dokončala. Pusti me,« sem hotela zveneti užaljeno, a mi ni uspelo, saj sem se začela smejati. »Nehaj me žgečkati,« sem brez sape govorila. Vrnila sem udarec. Tudi jaz sem začela žgečkati njega. Po petih minutah sva oba izmučena padla na mehko travo. Stisnila sem se ob njegovo razgreto telo. »Ljubica, nekaj bi ti rad povedal.« Zazrla sem se v njegov obraz.

A naenkrat je njegov obraz postal meglen. Nekaj časa je bil v mojem vidnem polju, nekaj časa ne. Pred očmi se mi je stemnilo. Po nekaj minutah sem prišla nazaj k sebi, a njega več ni bilo. Zrla sem v sošolkin obraz. »Daj, nehaj sanjariti, punca. Dobili smo domačo nalogo – spis z naslovom Moj bodoči.« Oči so mi zažarele in na obrazu se mi je prikazal nasmešek.

-

Zgodba je pocukrana do konca. Objavila sem jo samo zato, da vidite, kakšne naslove dobivamo pri slovenščini. Sicer pa se notri najde marsikaj ...

Igor, dovolj razumljivo? :D